Energetsko varčne hiše niso stvar prihodnosti, temveč sedanjosti
- Energetsko varčne hiše so stavbe z optimalno zasnovo, natančno izvedbo in učinkovito rabo elektrike na področju toplotne zaščite, ogrevanja, hlajenja, prezračevanja, priprave tople vode, razsvetljave ter zagotavljanja lastnih obnovljivih virov. Natančni kriteriji in pogoji, ki določajo, kaj je nizkoenergijska hiša, so navedeni tudi v Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah.
Čeprav se o njih več govori šele v zadnjih desetih letih, je prva idejna zasnova nastala že pred kakšnimi tremi desetletji. Zanimanje investitorjev za tovrstno gradnjo objektov je iz leta v leto naraščalo, v zadnjem obdobju pa je dobilo ogromen razmah zaradi omejevanja uporabe fosilnih goriv za ogrevanje, težnji k čim manjšemu ogljičnemu odtisu ter smotrnosti samooskrbe z elektriko.
Zagotovo smo se že vsi velikokrat srečali z izrazoma nizkoenergijska in pasivna gradnja. V tem članku vam bomo razkrili, ali gre za isti pojem, oziroma, če obstajajo med tema dvema vrstama gradnje kakšne pomembne razlike.
Nizkoenergijska in pasivna gradnja, v čem se razlikujeta?
- Nizkoenergijski in pasivni gradnji je skupno to, da sta usmerjeni v zmanjšanje porabe elektrike, ki je potrebna za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. Pri tem obe metodi uporabljata učinkovite sodobne sisteme za izkoriščanje naravnih virov, kot so sonce, veter ali zemeljska toplota. Nizkoenergijska in pasivna gradnja temeljita na optimalno izolirani konstrukciji, ki zmanjšuje toplotne izgube na minimum.
Kljub temu, da gre pri obeh principih gradnje za energetsko varčne hiše, pa so strožji kriteriji in standardi tisti, ki določen objekt uvrščajo med pasivne zgradbe. Pasivna gradnja je namreč še bolj učinkovita, saj zahteva še bolj zrakotesno konstrukcijo in sistem visoko kontroliranega prezračevanja, ki izkorišča toploto odpadnega zraka. Zaradi uporabe naprednih tehnologij in materialov je pasivna gradnja običajno tudi dražja od ostalih tehnik, vendar se ta razlika zelo hitro pokrije s prihrankom pri tekočih mesečnih stroških.
Če pogledamo razliko v številkah, to pomeni, da energetsko varčne hiše porabijo med 15 in 30 kWh/m2 na leto, pasivne pa celo manj kot 15 kWh/m2 letno. Trend gradnje je usmerjen celo v tako imenovane skoraj nič-energijske hiše, pri katerih bi lahko celo nastali presežki med ustvarjeno in porabljeno elektriko.
Kaj je nizkoenergijska hiša?
Če želimo, da bo nizkoenergijska hiša zares ustrezala predpisanim pogojem, moramo že pri samem načrtovanju upoštevati temeljne smernice. Te vključujejo kompaktno gradnjo z zagotovljeno zrakotesnostjo ovoja, vgradnjo ustreznega stavbnega pohištva s predpisano zasteklitvijo, zadostno toplotno izolacijo, kontrolirano prezračevanje, uporabo sodobnih sistemov ogrevanja, hlajenja in priprave tople vode.
Pri tem ne gre le za modno muho, temveč so cilji usmerjeni v varčevanje z energijo, ki prihrani stanovalcem mesečne stroške ter konkretno pripomore k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v okolje. Kriteriji za energetsko varčne hiše se lahko razlikujejo glede na posamezno državo, pri nas pa se tovrstne stavbe delijo v 5 razredov, glede na stopnjo porabe elektrike. V teh razredih se znajde celotna nizkoenergijska in pasivna gradnja, s tem da pasivna gradnja spada v najvišja dva razreda.
Tisti, ki načrtujejo skoraj nič-energijsko stavbo, zagotovo dobro vedo, kaj je nizkoenergijska hiša. Koncept upošteva rabo naravnih obnovljivih virov (sonce, veter, voda, zemlja), izrablja razpoložljivo lego (lokacija, klima), vse to pa vodi k zmanjšanju porabe elektrike ter izpusta toplogrednih plinov. Poleg tega je bivanje v takšnih stavbah prijetno, zdravo in udobno.
V katere razrede se uvrščata nizkoenergijska in pasivna gradnja?
Kot že omenjeno, so energetsko varčne hiše razdeljene v 5 razredov, glede na kazalnik specifične letne potrebne oziroma dovedene energije.
V C razredu so stavbe, ki izpolnjujejo minimalne zahteve, saj gre običajno za klasično montažno gradnjo. Ta sicer vključuje sodobno stavbno pohištvo, nima pa centralnega prezračevalnega sistema in se ogreva na plinski kotel.
V razred B2 se uvrščajo montažne hiše, ki že imajo izboljšan stavbni ovoj. V razredu B1 so montažne zgradbe, ki imajo še učinkovitejši izolativni ovoj, ogrevanje s toplotno črpalko ter prezračevanje z rekuperacijo.
Pasivne montažne hiše razreda A2 imajo še dodatni izolativni ovoj stavbe in ravno tako prezračevanje z rekuperacijo ter ogrevanje s toplotno črpalko. Letna potrebna energija za ogrevanje takšne stavbe znaša med 10-15 kWh/m2a.
V najvišjem razredu A1 pa najdemo zgradbe z maksimalnim stavbnim ovojem, poleg vsega naštetega pa je vključeno tudi izboljšano stavbno pohištvo. Pri takšni gradnji letna potrebna energija za ogrevanje stavbe ne sme znašati več kot 10 kWh/m2a, običajno pa je veliko manjša.
Kot vidimo, ni le pomembno, kaj je nizkoenergijska hiša, temveč tudi kako visok prihranek omogoča pri ogrevanju, prezračevanju, hlajenju ali zagotavljanju tople vode.
Zakaj ni vseeno, kako se lotimo gradnje energetsko varčne hiše?
Pri načrtovanju in gradnji sodobnih objektov je zelo pomembno izbrati pravega ponudnika. Takšnega, ki ima izkušnje in znanje, hkrati pa je pri izdelavi montažnih objektov vseskozi na tekočem z aktualnimi smernicami in predpisi.
Svojim strankam smo že vrsto let zanesljiv partner pri gradnji hiš, stanovanjskih in turističnih objektov, javnih in poslovnih prostorov ter modularni gradnji. Naša ekipa strokovnjakov nudi tudi strokovno svetovanje, pripravi projektno dokumentacijo ter omogoča enostaven in brezskrben proces gradnje hiše na ključ.
Pri tem zagotavljajmo popolno prilagodljivost pri umestitvi in oblikovanju bivalnega prostora, ne glede na številne prostorske izzive. Skupaj z naročniki poiščemo najbolj optimalne rešitve, ki bodo ugodile vašim željam in potrebam, hkrati pa ohranile vse karakteristike energetsko varčnih stavb.